Pikajoči plevel kot navdih

Volnatodlakavi osat, ki se v tem času ponosno razkazuje v gorskem svetu, me je spomnil na pesmi gospe Marije Artiček, ki jih izlite iz duše zapisane na papirju prijazno deli z nami. V njih čutimo spoštovanje, hvaležnost, čudenje Naravi.

Osat – pikast cvet,

osat – plevel preklet,

povsod raste in se bohoti,

vsakomur povsod je na poti.

Vsak kmet ga ruje z njive,

a on raste in se širi,

nikoli se njegova vztrajnost ne umiri,

zaznamovati želi ta svet,

pa naj bo stokrat še preklet.

Ko ga zagrabiš, te pika,

ko ga pogledaš od blizu, odpre ti

mehkobo sveta,

te vabi, vpija tvoj pogled,

ko odstreš bodice, si ob njem ves

prevzet.

Nežno rdeč cvet,

v notranjosti bel kot puh,

večno ranljiv,

obdan z bodicami, uperjenimi v

svet.

Kdo bil bi prijatelj njegov?

Tisti, ki je mehak, od ljubezni

prevzet,

a se je moral z bodicami obdati,

da ga hudobija ne doseže,

da ga grda beseda ne zareže,

da lahko uživa ljubezni sad,

daleč od pogledov ves mlad.

                                                                          Marija Artiček

V prvi pesniški zbirki učiteljice Marije Artiček v prekrasno zapisanem uvodu preberemo zakaj je ravno osat postal “njen simbol, njen zaščitni znak“.

In kaj v življenju navdihuje tebe?