Zgodba o šopku, ki se ni hotela spisati

Bliža se konec leta in kakšne dane obljube bi rada še izpolnila. Ena od njih je junijska neizpovedana zgodba o dišečem poletnem šopku. Večkrat sem poskušala, pa se kar ni hotela spisati. Zgodili so se dogodki, srečanja, slovesi, ki so zgodbi spreminjali vsebino.

Pa je sploh še potrebno kaj napisati o pričakovanjih, razočaranjih, dobremu namenu, cenjenosti, empatiji, vloženem času, delu sebe, čutenju, sprejemanju in vrtnicah? Prelepo so vse to v vedno berljivih občutenih zapisih zapisali mojstri besede.

Moja zgodba o šopku se bo še dolgo pisala in spreminjala, osnovna nit pa ostaja dobro in lepo ob stalnem zavedanju, kako krhko in nepredvidljivo je življenje in kako nikoli ne veš, kdaj si komu zadnjič pogledal v oči, mu namenil lepo besedo ali iskren nasmeh.

Naredite si lep in prijeten veselodecembrski čas 🙂