V kraljestvu gozdnega duha in gozdne vili Firi (2. del)
Nadaljevanje …
Zgodba je odlično izhodišče za učenje v gozdu. Je zanimiva, motivacijska, kar mimogrede nas spomni na kulturno dediščino in ima odličen nauk. Kdo je dovolj pošten in dober človek, da bo med našim poučnim raziskovanjem gozda uzrl tudi Firi?
Če bi se naši predniki vrnili v današnji čas, bi bii zagotovo zgroženi in zmedeni nad odtujenostjo ljudi od narave in nad »čaščenjem današnjih bogov«.
Strah pred klopi in drugimi nevarnostmi, ki na nas prežijo v gozdu, popolna izgubljenost orientacije v naravnem okolju, nepoznavanje najpogostejših gozdnih vrst živih bitij, naporna hoja zaradi fizične invalidnosti kot posledice lenobnega načina življenja, pa Firi in gozdnemu duhu ob Voglajni večinoma omogočata brezskrbno uživanje gozdnega miru.
Razen ko zaradi požrešnosti gozd preveč napadejo gobarji in spravljivci lesa.
Kjer pa so medijsko dobro oglaševane urejene gozdne poti, največkrat do hrupnih planinskih koč in gostišč, se ljudje po njih množično odpravljajo s prevoznimi sredstvi, do koder le lahko, da bi pobrali v gozdu vse, kar lahko, in iz njega izgnali pravega gozdnega duha.
Vzgoja ljudi, da bi gozd spoznali kot življenjski prostor, ki nam omogoča varno preživetje, postaja tako vedno težja naloga. Želimo, da gozd postane učilnica življenja. Ostane naj najbolj prijazna učilnica do vseh, ki nam jo omogočajo.
Prepovedi, pravila, kazni se kažejo kot edina učinkovita sredstva za ohranitev naravnih okolij. Želimo pa si razumevanja in spoštljivega odnosa do narave, ki so ga imeli naši predniki zaradi neposredne odvisnosti od narave. Danes iščemo načine gradnje mostov nazaj tja do Nje, ki nam še vedno edina omogoča preživetje.
Za velik del vzgoje so odgovorni starši. Veliko pa lahko s pravilnim didaktičnim pristopom k obvezujočim učnim načrtom naredimo tudi učitelji.
Se nadaljuje …
