Voda je Dobrina, vodna učna pot med Voglajno in Sotlo
Gospa Danica Recko iz turističnega društva Izviri Dobrina se je na našo šolo, OŠ Slivnica pri Celju, obrnila s prošnjo, da bi pripravili zasnovo vodne učne poti. Obiskovalce naj pelje mimo vodnjaka na Žusmu, katerega želijo s pomočjo Heliosovega sklada obnoviti.
Ker smo veseli pobud lokalnega okolja in imamo dobre izkušnje s sodelovanjem lokalnih društev, smo se mentorice Breda Županc, profesorica geografije in zgodovine, Jožica Vodeb, profesorica zgodovine in umetnostne zgodovine in Renata Mastnak, profesorica biologije, kemije in naravoslovja z učenci Osnovne šole Slivnica pri Celju v letu 2011 / 12 lotile zasnove vodne učne poti v Dobrini.
ZAKAJ VODNA UČNA POT?
Cilj je poglobiti znanje o vodnem okolju in povezati sektorska znanja za aktivno sodelovanje v določbah, ki jih je prinesla Okvirna vodna direktiva. To je pravni akt, ki vse članice Evropske unije zavezuje, da do leta 2015 poskrbijo za dobro ekološko stanje svojih voda. Vode tudi Zakon o vodah opredeljuje kot javno dobro, s katerim upravlja država v interesu večine prebivalcev. Da pa bo javnost lahko aktivno sodelovala pri tem, potrebuje ustrezna znanja, ki jih večina pridobi v izobraževalnih ustanovah.
Da bi spodbudili sodelovanje javnosti pri obravnavi teh vprašanj, smo načrtovali vodno učno pot na področju, kjer so glavni viri pitne vode za občino Šentjur. Vodna učna pot ne bo le turistično atraktivna, ampak bo predstavljala tudi eno od rab prostora, poudarjala bo pokrajinsko pestrost tega dela Slovenije in spodbujale ta del slovenske identitete. Učiteljice družboslovnih in naravoslovnih predmetov (geografije, zgodovine, naravoslovja, biologije, kemije) smo se povezale s šolskim okoljem (krajani, turističnim društvom Izviri Dobrina, ribiškima družinama Voglajna in Sotla, Javno Komunalnim podjetjem Šentjur, KS Loka pri Žusmu, Zavodom za gozdove Šentjur) in skupaj smo oblikovali vodno učno pot, ki bo mlade usposabljala za sodelovanje v procesu načrtovanja in odločanja o prihodnosti in izboljševanju ekološkega stanja naših voda.
Z namenom delati na terenu, opazovati, spoznavati, raziskovati, meriti, zbirati podatke, postavljati hipoteze, zapisovati opažanja, sklepati, komunicirati, privajati se skupinskemu delu, pridobivati kondicijo in preizkusiti teoretsko znanje, pridobljeno pri pouku v razredu, smo skupaj z učenci naravoslovnega, turističnega in knjižničarskega krožka začrtale vodno učno pot na področju, kjer so glavni viri pitne vode za občino Šentjur.
Zasnovali smo multidisciplinarno, večnamensko vodno učno pot, ki ne bo predstavljala samo rekreacijo na prostem, ampak bo na prijazen in privlačen način predstavila elemente narave, naravno, kulturno in zgodovinsko dediščino krajev Dobrina, Žusem, Hrastje, Tinje in Loka pri Žusmu in ki bo s svojo vsebino in strukturo hkrati uporabna za različne ciljne skupine obiskovalcev (čim več uporabnikov). Obiskovalce želimo informirati, sproščati in na splošno pri njih razvijati zavest ljudi do vrednot dejanskega okolja ter s tem dvigovati kakovost sodobnega življenja. Tu gre predvsem za postopno, nevsiljivo ekološko ozaveščanje ljudi, tako da posameznik postaja zaveznik v boju za naravo (Anko, 1986).
Prenašanje znanj o naravnih pojavih je namreč veliko bolj učinkovito v naravnem okolju (Feinsinger at al, 1997; Davis, 2001; Jenesen, 2002).
Slušatelji, ki v naravnem okolju vidijo predmet oziroma proces preučevanja, prikazan in razložen na interaktiven način, so bolj spodbujeni k učenju. Možnosti za vprašanja in razlago so pestrejše, splošni principi se lahko pojasnijo na dejanskih primerih iz narave. Obiskovalci lažje zaživijo s problemom v neposrednem stiku z njim (Davis, 2001; Jenesen 2002), opisani in opazovani pojav lažje dojamejo in si ga zapomnijo.
Obiskovalci naše poti naj se sproščeno učijo, medtem ko počivajo v stiku z naravo. V njih želimo vzpodbuditi intelektualno živost in radovednost. Na sprehodu skozi gozd bomo spoznali zakonitosti gozda, njegov pomen ter vplive človeka na gozd.
Pomembna pa je tudi korist za razvoj turizma v kraju ali regiji zaradi bogatejše ponudbe.
CILJI VODNE UČNE POTI
Z izobraževanjem o značilnostih lokalnega okolja želimo pri učencih, domačinih in obiskovalcih vzpostaviti aktivni odnos za trajnostno upravljanje z lokalnimi vodnimi viri, razvijati pozitiven odnos do narave, ozavestiti pomembnost trajnostnega razvoja in z opozarjanjem na ogroženost ohraniti obstoječo naravno in kulturno dediščino, posebej še biotsko raznovrstnost področja učne poti.
Pod mentorstvom učiteljic smo učenci OŠ Slivnica pri Celju medpredmetno pripravili načrt učne poti, iskali informacije v različnih virih, se pogovarjali z domačini in strokovnjaki ter raziskovali na terenu. Naj povemo, da obstaja o kraju le ena zgibanka, da pa so tu v preteklosti potekale različne raziskave.
Na področju učne poti so namreč trije izviri vode s povišanimi vrednostmi kalcijevih, magnezijevih in karbonatnih ionov, izvir Voglajne, lehnjakovi pragovi, ohranjen gozd, raznovrstna krajina, dve slikoviti soteski, vodnjaki, ostanki treh gradov, številnih mlinov, arheološko najdišče, cerkve, kapele, bogata ljudska stavbna dediščina, križna znamenja, ljudske legende, muzejska zbirka o glažutarstvu …
Zbrali smo veliko informacij in nastala je obsežna raziskovalna naloga v kateri smo rezultate predstavili v obliki vodnika po učni poti, ki je prvo tovrstno delo na tem področju. V njem so zajete naravne, kulturne in zgodovinske posebnosti kraja.
Točke na poti:
1. DOBRINA
2. ŠKORNIKOVA KAPELA
3. SOTESKA (in o kamninski podlagi področja učne poti)
4. ZAKOŠKOVA LIPA
5. ŽUSENEK
6. DOMAČIJA DOBRINA 16 – ZAKOŠKOVA DOMAČIJA
7. STAR OPUŠČEN ČEBELNJAK
8. DRAMETOV MLIN
9. DRAČEV MLIN
10. ŽUSEM
11. STARO VAŠKO JEDRO ŽUSEM (župnišče, cerkvi)
12. FAROVŠKI VODNJAK
13. LOVSKA KAPELA
14. GRAD ŽUSEM
15. HRASTJE
16. ŽUREJEV VODNJAK V HRASTJU – HRASTJE – VIR PITNE VODE ZA OBČINO ŠENTJUR
17. VOGLAJNA – ŽIVALI V VOGLAJNI
18. GLINA
19. OBVODNI SVET
20. LEHNJAK
21. GOZD
22. IZVIR SLATINE
23. GRAJSKI VRELEC V DOBRINI
24. MLINARSTVO V DOBRINSKI DOLINI
25. TOPLICE IN PEPERKOTOV / PUŠN MLIN
26. ŽAMERK
27. TINJE
28. ROBIČEV / PODPEČKI MLIN V SOTESKI (koritu) ZELENI TUNF
29. RATAJČEV / DRAČEV MLIN
30. LOKA
Na področju učne poti so trije večji izviri vode bogate s kalcijevimi, magnezijevimi in karbonatnimi ioni, izvir Voglajne, še neodkrita ohranjena struga iz lehnjaka, ohranjen gozd, raznovrstna krajina, soteska potoka, vodnjaki, ostanki gradov, mlinov, arheološko najdišče, cerkve, kapele, bogata ljudska stavbna dediščina, križna znamenja, ljudske legende, muzejska zbirka o glažutarstvu …
Področje učne poti je gospodarsko nerazvito, z neurejeno komunalno infrastrukturo. Na okolje močno vplivajo kmetijstvo in urbana naselja s kanalizacijskimi izpusti v okolje. V kraju si močno prizadevajo za razvoj turizma. Želimo jih usmerjat tako, da bi ta imel čim manjši negativni vpliv na okolje. Zato smo se v naši nalogi posebej posvetili tudi okoljevarstvenim ukrepom. Po našem mnenju je pomemben prav vsak posameznik in vsako gospodinjstvo. Radi bi posebej opozorili na sonaravno in trajnostno naravnan razvoj področja učne poti. Trajnostni razvoj pomeni zadovoljevanje trenutnih potreb na način, da ni ogroženo zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij (Bruntlandina komisija).
K prepoznavnim naravnim kakovostim krajine prištevamo naravno najbolj ohranjena območja s pestro krajinsko zgradbo in ohranjenimi naravnimi procesi ter ekološko pomembna območja z visoko stopnjo biotske raznovrstnosti. Sem sodijo območja sklenjenih gozdov, vodni in obvodni prostor z raznolikimi vodnimi pojavi in obvodno vegetacijo, pa tudi nekateri antropogeni ekosistemi, ki so posledica človekove dejavnosti v prostoru. Ta območja je potrebno krepiti in ohranjati.
Pri svojem delu smo naleteli na zelo pozitivne izkušnje tako z domačini kot tudi z vsemi ostalimi sodelujočimi pri zasnovi naše vodne učne poti. Vsi so nas pri delu vzpodbujali, nam radi pomagali in dajali tudi lastne vzpodbude in ideje za ureditev vodne učne poti. Tako smo z vsemi razvijali zelo konstruktivne debate o vsebinah učne poti in pridobili veliko novega znanja in izkušenj.
Našo učno pot bomo razvijali še naprej z istim namenom: raziskovati na terenu, iskati v različnih virih, se pogovarjati z domačini in strokovnjaki, predvsem pa z izobraževanjem o značilnostih lokalnega okolja pri učencih, domačinih in obiskovalcih vzpostaviti aktivni odnos za trajnostno upravljanje z lokalnimi vodnimi viri, razvijati pozitiven odnos do narave, ozavestiti pomembnost trajnostnega razvoja in z opozarjanjem na ogroženost ohraniti obstoječo naravno in kulturno dediščino, posebej še biotsko raznovrstnost področja učne poti.
Načrtujemo še naslednje dejavnosti terenskega dela: kemijske in fizikalne analize voda, določevanje kakovosti voda s popisom nevretenčarjev, popis drevesnih vrst v gozdu in ob vodi, raziskovanje ostalih habitatov na področju učne poti, pogovori z domačini o lokalnih naravnih in kulturnih posebnostih, običajih, legendah.
Veliko pozornosti bomo namenili presoji vpliva učne poti na načrtovano področje in pri končni določitvi poteka poti upoštevali mnenja naravovarstvenikov in strokovnjakov. Z učenci bomo pripravili prijazna opozorila obiskovalcem učne poti.
Načrtujemo tudi spremljanje stanja v naslednjih letih, predvsem vpliva učne poti na okolje in po potrebi njene dopolnitve v skladu s trajnostnim razvojem področja učne poti.
OŠ Slivnica pri Celju bo pod mentorstvom učiteljic še naprej vzpodbujala učence in jim omogočala raziskovalno delo na področju zasnovane učne poti.
Seveda pa upamo in želimo, da bo Društvo Izviri Dobrina s pomočjo lokalne skupnosti in občine našo zasnovo učne poti lahko realiziralo s postavitvijo poti v naravi.
Idejno zasnovo vodne učne poti smo poslali na Heliosov razpis in prejeli smo sledeče prijazno obvestilo:
15 LET HELIOSOVEGA SKLADA ZA OHRANJANJE ČISTIH SLOVENSKIH VODA
Helios bo letos podprl obnovo štirih vodnjakov
Domžale, 17. maj 2012 – Skupina Helios in Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (prej Ministrstvo za okolje in prostor) v partnerskem projektu Heliosovega sklada za ohranjanje čistih slovenskih voda letos že 15 leto zapored podpirata obnovo slovenskih krajevnih vodnjakov. V 14-tih letih delovanja Heliosovega sklada je bilo s Heliosovo finančno pomočjo obnovljenih 78 različnih vodnih virov v 67 občinah, ter nagrajenih 28 idejnih zasnov vodnih učnih poti. Letošnje prijave na javni razpis, ki se je zaključil konec aprila, so bile rekordne, saj je 29 občin prijavilo kar 35 projektov obnove različnih vodnih virov, izmed katerih je komisija izbrala štiri občine, katerim bo za obnovo vodnjakov razdeljenih 17.000 evrov razpisanih sredstev. Izbrane so bile občine Šentjur, Črna na Koroškem, Šmarje pri Jelšah in Piran. Izmed 12 prijavljenih zasnov vodnih učnih poti za leto 2011, so bile izbrane štiri osnovne šole in sicer: OŠ Slivnica pri Celju, OŠ Ivana Tavčarja Gorenja vas, OŠ Šmarjeta in OŠ Antona Žnideršiča iz Ilirske Bistrice. Vsaka OŠ prejme denarno nagrado v višini 1.050 evrov. Konec maja bo z izbranimi občinami sledil podpis pogodb, v juniju pa bo v Kobilarni Lipica družaben dogodek namenjen srečanju letos nagrajenih osnovnih šol.
Komisija je izbrala projekte občin in razdelila sredstva: Farovški vodnjak na Žusmu, Občina Šentjur, 2.750 evrov, Vodnjak na kmetiji Mežnar v Javorju, Občina Črna na Koroškem, 4.250 evrov, Jagrov vodnjak, Občina Šmarje pri Jelšah, 5.000 evrov in Vodnjak na Belem križu, Občina Piran, 5.000 evrov.
Pri idejnih zasnovah vodnih učnih poti za leto 2011, so bile izbrane štiri osnovne šole in sicer: OŠ Slivnica pri Celju v Občini Šentjur za vodno učno pot Voda je Dobrina, OŠ Ivana Tavčarja Gorenja vas v Občini Gorenja vas – Poljane za Vodno učno pot Hotavlje, OŠ Šmarjeta iz Občine Šmarješke Toplice za Vodna učna pot Šmarješke Toplice in OŠ Antona Žnideršica iz Ilirske Bistrice za Vodno učna pot Dolnji Zemon. Šole prejmejo denarno nagrado v višini 1.050 evrov.
Glavni cilj projekta Heliosovega sklada je, da se z oživljanjem vodnjakov v Sloveniji širi zavest o celovitem pomenu vode v človekovem okolju in s tem vzpodbuja aktivno delovanje za njeno ohranjanje in izboljšanje njene kakovosti v lokalnem okolju. V Sloveniji je na podeželju veliko zapuščenih in propadajočih vodnih virov, ki so del bogate naravne in kulturne dediščine in jih s tem projektom ponovno oživimo in vključimo v lepšo podobo trgov, krajev, vasi ali mest. Zaradi intenzivnega kmetijstva in vpliva industrije, onesnaženja podtalnice in neracionalne rabe vode, vplivov sušnih obdobij in spreminjajočih podnebnih sprememb so takšne prvotne oblike vodnih virov vedno pomembnejše v lokalnih okoljih. Voda je vir življenja in trajnostna skrb zanjo bi morala biti vodilo posameznikom in celotni družbi za ohranjanju njene kakovosti v vseh pojavnih oblikah.
Projekt Oživljanja slovenskih krajevnih vodnjakov je namenjen občinam oz. krajevnim skupnostim in društvom, ki dajo pobudo za obnovo in oživitev lokalnega vodnega vira. Občine kot nosilke projekta morajo urediti potrebno dokumentacijo in soglasja za obnovo, z izvajalcem obnovo izpeljati ter zagotoviti del lastnih finančnih sredstev. Prednost pri izbiri imajo projekti, ki vključujejo idejno zasnovo lokalne vodne učne poti, tako da bo obnovljen vodni objekt del vodnega eko sistema. Načrte vodnih učnih poti zavzeto pripravljajo učenci osnovnih ali srednjih šol s pomočjo mentorjev in se potegujejo za denarno nagrado 1.050 evrov iz nagradnega sklada 4.200 evrov.
Heliosov sklad se financira od deleža prodaje okolju prijaznih Heliosovih premazov na vodni osnovi blagovnih znamk Bori, Ideal in Tessarol. Od vsakega prodanega litra okolju prijaznih premazov označenega z »ribico v soncu«, gre v sklad 0,25 evra.
Rezultati razpisa so objavljeni tudi na Heliosovih spletnih straneh.
Predstavitev učne poti v Lipici
Dober dan!
Smo učenci Osnovne šole Slivnica pri Celju in vam bomo predstavili zasnovo vodne učne poti, Voda je Dobrina.
Prihajamo s Kozjanskega, iz vasi, Gorica pri Slivnici. Na šoli nas je 210, v enajstih oddelkih.
Gospa Danica Recko iz turističnega društva Izviri Dobrina se je na našo šolo, obrnila s prošnjo, da bi pripravili zasnovo vodne učne poti. Obiskovalce naj pelje mimo vodnjaka na Žusmu, katerega želijo s pomočjo Heliosovega sklada obnoviti.
Ker smo veseli pobud lokalnega okolja in imamo dobre izkušnje s sodelovanjem lokalnih društev, so se naše učiteljice, mentorice Breda Županc, profesorica geografije in zgodovine, Jožica Vodeb, profesorica zgodovine in umetnostne zgodovine in Renata Mastnak, profesorica biologije, kemije in naravoslovja z učenci Osnovne šole Slivnica pri Celju v letu 2011 / 12 lotile zasnove vodne učne poti v Dobrini.
ZAKAJ VODNA UČNA POT?
Cilj je poglobiti znanje o vodnem okolju in povezati sektorska znanja za aktivno sodelovanje v določbah, ki jih je prinesla Okvirna vodna direktiva. To je pravni akt, ki vse članice Evropske unije zavezuje, da do leta 2015 poskrbijo za dobro ekološko stanje svojih voda. Vode tudi Zakon o vodah opredeljuje kot javno dobro, s katerim upravlja država v interesu večine prebivalcev. Da pa bo javnost lahko aktivno sodelovala pri tem, potrebuje ustrezna znanja, ki jih večina pridobi v izobraževalnih ustanovah.
Da bi spodbudili sodelovanje javnosti pri obravnavi teh vprašanj, smo načrtovali vodno učno pot na področju, kjer so glavni viri pitne vode za občino Šentjur. Vodna učna pot ne bo le turistično atraktivna, ampak bo predstavljala tudi eno od rab prostora, poudarjala bo pokrajinsko pestrost tega dela Slovenije in spodbujale ta del slovenske identitete. Povezali smo se s šolskim okoljem: krajani, turističnim društvom Izviri Dobrina, ribiškima družinama Voglajna in Sotla, Javno Komunalnim podjetjem Šentjur, KS Loka pri Žusmu, Zavodom za gozdove Šentjur in skupaj smo oblikovali vodno učno pot, ki bo mlade usposabljala za sodelovanje v procesu načrtovanja in odločanja o prihodnosti in izboljševanju ekološkega stanja naših voda.
Tako smo že pred enim letom, v juniju začeli delati na terenu, opazovali smo, spoznavali, raziskovali, merili, se pogovarjali z domačini in strokovnjaki in zbirali podatke. Z delom smo nadaljevali v jeseni. Zbrane podatke s terena in virov v knjižnici ter na medmrežju smo oblikovali v zapis načrtovane vodne učne poti.
Področje učne poti je gospodarsko nerazvito, z neurejeno komunalno infrastrukturo. Na okolje močno vplivajo kmetijstvo in urbana naselja s kanalizacijskimi izpusti v okolje. V kraju si močno prizadevajo za razvoj turizma. Želimo jih usmerjat tako, da bi ta imel čim manjši negativni vpliv na okolje. Zato smo se v naši nalogi posebej posvetili tudi okoljevarstvenim ukrepom. Po našem mnenju je pomemben prav vsak posameznik in vsako gospodinjstvo. Radi bi posebej opozorili na sonaravno in trajnostno naravnan razvoj področja učne poti.
Pri svojem delu smo naleteli na zelo pozitivne izkušnje tako z domačini kot tudi z vsemi ostalimi sodelujočimi pri zasnovi naše vodne učne poti.
Vsi so nas pri delu vzpodbujali, nam radi pomagali in dajali tudi lastne vzpodbude in ideje za ureditev vodne učne poti. Tako smo z vsemi razvijali zelo konstruktivne debate o vsebinah učne poti in pridobili veliko novega znanja in izkušenj.
Vodna učna pot se začne v Dobrini, ki leži na južnem pobočju Žusma, na nadmorski višini med 400 in 600 metri. V Dobrini je več manjših zaselkov in vasi: Brode, Drenovec, Glažuta, Hrastje in Setelka. Izpred šole se napotimo proti severu, ob potoku, proti Žusmu. Pot nas vodi mimo kapelice pred domačijo Škornik, nad njo pa leži v gozdu skrita zanimiva soteska, ki jo obdajajo nekaj metrov visoke kamnite stene. Skoznjo se pretaka voda v več slapovih. Prav na koncu soteske pa je ta slap visok okoli 4 metre. Domačini opažaju močan upad vode, odkar so v Hrastju naredili dodatne vrtine za črpanje pitne vode.
Pot nadaljujemo mimo Zakoškove domačije. Zanimiva lega kmetije z razmeroma dobro ohranjenimi poslopji in številnimi etnološkimi predmeti kliče, da bi lahko tukaj uredili etnološko zbirko, ki bi prikazovala način kmečkega življenja v preteklosti. Nad domačijo raste stara, visoka lipa, ki je zavarovana kot naravni spomenik in kratek sprehod po razglednem pobočju nas pripelje do vzpetine, kjer so še danes vidni sledovi stavbe z deset metri dolgimi stranicami, ki so jo od grebena ločevali kar trije jarki na vzhodu. O stolpu Žusenek ni ohranjenih veliko podatkov. Leta 1403 je stolp omenjen kot plemiški sedež leta 1458 pa kot turn Suessenegk. Na poti proti Žusmu srečamo še star opuščen čebelnjak in ostanke Drametovega mlina.
Na prevalnem slemenu hriba Žusem, južno od gradu Žusem, stojijo cerkev sv. Jakoba, cerkev sv. Valentina, župnišče in župnijsko gospodarsko poslopje.
Poleg omenjenih objektov sta spomeniško zaščiteni še dve tamkajšnji domačiji. Omeniti je potrebno tudi cisterno, ki je nekoč zagotavljala pitno vodo tamkajšnjim prebivalcem, nahaja se na vzhodni stani župnijskega gospodarskega poslopja. Žusem s svojim gradom pripoveduje zanimivo zgodovinsko zgodbo.
Veseli smo, ker so bili na vašem razpisu uspešni tudi s prošnjo za obnovitev farovškega vodnjaka na vrhu Žusma, mimo katerega pelje tudi naša vodna učna pot.
V žusemski župnijski kroniki je zapisano, da je nov vodnjak dal leta 1906 izkopati župnik Anton Šebat. Vodnjak je dal izkopati ob cesti kakih 50 korakov od župnišča, kjer je večkrat stala mlaka. Delo je bilo zelo težko, ker je bilo treba razstreliti skalo, nato pa so štirje može tri tedne kopali in prišli komaj nekaj več kot 4 metre globoko; izvir jim je bil vedno pod nogami. Vodnjak so nato obzidali, napravili obod za vreteno z vedrom in pokrili z utico. Voda je bila zelo dobra in je ni nikoli zmanjkalo. Vodnjak na Žusmu, je bil pomemben vir vode do leta 1975, ko je delavna brigada naredila vodovod. Zraven je bilo korito za živino. Vodnjak je bil cel obit z lesom. Da so ga obili, naj bi bil kriv 20 m stran stoječ vodnjak, kjer se je utopilo tele in potem so naredili nov vodnjak in ga celega obbili.
Iz Žusma se spustimo po lepi poti do Hrastja, kjer na obnovo čaka še en vodnjak. Hrastje je vir 98 odstotkov pitne vode za občino Šentjur. Vrtine so globoke 120 metrov, trenutno pa vodo črpajo iz globine 42 metrov. Voda priteka iz dolomita in je izredno čista in kvalitetna. Pitno vodo na tem področju ne ogrožajo onesnaževalci, kar potrjujejo redne meritve, ki jih izvajajo različne za to pooblaščene službe, temveč iz leta v leto večja raba vode iz predmetnega vodnega vira, torej količinsko preveliko izkoriščanje in splošno stanje v Sloveniji, ko se statistično ugotavlja vse nižja raven podtalnih voda. V občini Šentjur upada poraba vode v gospodarstvu. Tako je ta leta 2008 predstavljala četrino porabljene vode v javnem vodovodu, 2010 pa le še manj kot desetino. Del zmanjšanja rabe pitne vode v gospodarstvu lahko pripišemo tehnološkemu razvoju postopkov del v industriji, del pa tudi žal zmanjšanju proizvodnih kapacitet industrije v teh gospodarsko težavnih časih.
Kar 90% vode iz javnega vodovoda porabijo gospodinjstva s tendenco rasti rabe.
Zato je nujno potrebno ljudi osvestiti o pomembnosti varčevanja s pitno vodo.
Brez vode ni življenja. Težave pa se pojavljajo že zdaj, saj se zaradi upadanja vodotokov spreminjajo razmere za tam živeče rastline in živali.
Na biodiverziteto potokov in ostalih habitatov na področju vodne učne poti torej ne vplivajo v prvi vrsti onesnaževalci (razen nedovoljenih izpustov gnojnice v okolje) pač pa jo zmanjšuje znižana podtalnica, zaradi katere se izsušujejo močvirnati svetovi, potoki in izviri pitne vode.
Naša pot se nadaljuje ob Voglajni navzgor, vse do njenega izvira. Pred njim v dolini, naletimo na nekaj metrov z lehnjakovimi slapovi okrašene struge potoka.
Voglajna skupaj z Ločnico napaja akumulacijsko Slivniško jezero. Izteka iz Slivniškega jezera in se v številnih meandrih vije okoli Gaja in Prednje gore in nadaljuje svojo pot proti Šentjurju in Celju, kjer se izlije v Savinjo. V delu od Gorice do Šentjurja spada v Naturo 2000, zaradi varovanja bolena, blistavca, nežic, in potočnega piškurja. Nad izvirom prečimo cesto in se skozi gozd vračamo ob Dobrinskem potoku proti Dobrini.
V vsej dolini so izviri vode bogate z mineranimi snovmi. Na področju učne poti je v preteklosti delovalo šest mlinov. Ostanki propadajočega brodovskega mlina pod seboj skrivajo še vso orodje in pripomočke, ki jih je uporabljal pri svojem delu mlinar. Deloval je vse do leta 1980.
Posebej je zanimiv Perčev mlin, ki je uporabljal izvir tople vode in je tako edini lahko mlel tudi pozimi. V Žamerku se lahko povzpnemo na Tinje, kjer so ostanki arheološkega najdišča ali pa pot nadaljujemo skozi sotesko Zeleni tumf, kjer so še vidni ostanki ozkotirne železnice, vse do Loke pri Žusmu.
Tu si lahko v cerkvi Svetega Leopolda ogledamo razstavo o glažutarstvu. Pot se konča pri pred leti obnovljenemu vaškemu vodnjaku.
Idejno zasnovo vodne učne poti smo poslali na Heliosov razpis in prejeli smo prijazno obvestilo, da je tudi zasnova naše vodne učne poti nagrajena. Priznanje nam veliko pomeni in je velika vzpodbuda za naše nadaljnje raziskovalno delo domačega okolja, ki ga imamo radi, ga spoštujemo in ga želimo ohraniti, da nam bo še dolgo omogočalo zdravo in kvalitetno življenje. Hvala vam!
