Raziskovanje svetlobnega onesnaženja v krajih bivanja učencev OŠ Slivnica pri Celju

Ko se sonce poslovi,
ko se prvi mrak naredi,
ko bi luna rada zasvetila,
takrat konča se vsa idila.

Namesto zvezdne tam svetlobe,
posvetijo v naše sobe,
visoke ulične luči,
da vse zvezde oslepi.

Umetna nočna razsvetljava,

z njo onesnaži se narava,
tako močno v nočeh žari,
da še komet skrene s poti.

Orion in Severnica,
Andromeda in Repatica,
zdaj na Zemljo gledajo,
nam ljudem se čudijo.

Nam res več nič ni mar,

vso to svetlobno onesnaževanje,

kaj lepši ni narave dar,
da zvezde popeljejo nas v sanje.

Zato ugasnimo luči,

ko zatisnemo oči,
ko vsa živa bitja spijo,
naj le zvezde zažarijo.

Kaj je svetlobno onesnaženje? Kdo in kako ga povzroča? Kako ga merimo? Kakšen je njegov vpliv na živa bitja? So bila vprašanja, na katera smo želeli dobiti pravilne odgovore.

Premalo poznamo to okoljevarstveno težavo in zato smo se v letošnjem šolskem letu odločili o njej izvedeti več. Raziskali smo svetlobno onesnaženje krajev, kjer prebivamo učenci OŠ Slivnica pri Celju, koliko o svetlobnem onesnaženju vedo lokalni prebivalci in jih ozavestili, kaj je svetlobno onesnaženje, kdo ga povzroča in kakšne so posledice pretiranega osvetljevanja naravnega okolja.

Anketa in naš izobraževalni film o svetlobnem onesnaženju sta vsem, ki ste v naši raziskovalni nalogi sodelovali, že poznani.

Dodajamo še predstavitveni film celotnega našega dela s predstavitvijo rezultatov in zaključkov raziskovalnega dela. In raziskovalno nalogo.

 

Za konec dodajamo le še darilo Malega princa

»Ponoči boš gledal zvezde. Moja zvezda je predrobna, da bi ti jo mogel pokazati. Bolje je tako. Zate bo moja zvezda samo ena izmed zvezd. Zato boš rad gledal zvezde… Vse ti bodo prijateljice … In zdaj ti bom dal darilo …« Zasmejal se je.

»To je moje darilo … tako kakor z vodo.«

»Zvezde pomenijo ljudem vsakemu kaj drugega. Popotnikom so vodnice. Drugim so samo drobne lučke. Znanstvenikom so uganke. Mojemu trgovcu so bile zlato. Toda vse zvezde molče. Ti pa boš imel zvezde, kakršnih nima nihče …«

»Ker bom živel na eni izmed njih in se bom na eni izmed njih smejal, se ti bo zdelo, da se vse zvezde smehljajo, kadar se boš ponoči zazrl v nebo. Imel boš zvezde, ki se smehljajo!«

»Ko se boš potolažil (to pride samo po sebi), boš zadovoljen, da si me spoznal. Za vedno boš moj prijatelj. Želel si boš, da bi se skupaj smejala. In včasih boš kar tako odprl okno … In tvoji prijatelji se bodo čudili, ko bodo videli, da gledaš v nebo in se smehljaš. Ti pa jim boš rekel:«Da, zvezde mi vselej privabijo smehljaj.« Oni pa te bodo imeli za čudaka. Mislim, da sem ti jo lepo zagodel …«

HVALA še enkrat vsem, ki ste nam pri delu pomagali in nas prijazno vzpodbujali!